Praznik, dan državnosti in podelitev pohval za nadpovprečne dosežke dijakinj in dijakov smo združili v  proslavo z naslovom »VOJNA IN MIR«.

Proslavo smo popestrili s poezijo, glasbo in nagovorom v katerem smo želeli ne le obuditi spomin na ovire Slovenije na poti v samostojnost temveč tudi opozoriti na to, kako lahko vse pridobljeno izgubimo.

Moto proslave smo povzeli po verzih Janeza Menarta, ki najbolj ustrezajo duhu sodobnega časa in v katerih pravi:

Nihče ni za vojno, vsi so za mir,
In vsi so za bratstvo, nihče za prepir.
Od same ljubezni, bo vsaka granata
nosila vtisnjeno geslo: Darilo za brata.

Čeprav kot družba slutimo, da je mir pomemben, se razsežnost te vrednote žal zavemo šele tedaj, ko so ogrožena naša življenja. Vojni v Ukrajini in Palestini, za kateri se zdi, da se odvijata tam daleč na drugem koncu sveta, sta v resnici zelo blizu in lahko rečemo, da ne živimo v miru temveč v vojnem času.

In kaj lahko ob tem storimo mi sami – dejstvo je – brezbrižnost je najslabši možni odgovor. Ni večje napake, kot če ne storimo nič, zato, ker lahko storimo zelo malo. Zgodovina nas uči, da je neskončno vreden vsak glas, ki izreka sporočilo miru, vsaka osamljena molitev, vsaka na prvi pogled še tako šibka misel o miru, kajti treba se je zavedati, da človeštvo v svojih rokah drži možnost lastnega uničenja.

Iz povedanega sledi preprost nauk: zaželimo si miru, saj le v miru se začne vse kar nas osrečuje: »Ljubezen, ki vse premaga; smeh, ki vse pozdravi in razumevanje – ker smo si tako zelo različni«. Skratka »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu«.